Družina

Če bi spraševali po osebi, ki je dodala največjo noto vinu Batič, potem je to nona Alojzija. Ni bila ne vinogradnik ne kletar. Z vinom ni imela opravka, tudi pila ga je redko. Toda s toplino, ki jo je delila med ljudi, je poskrbela, da smo bili vsi boljši.
V času mojega otroštva je bila šibka, podobna jesenskemu listu, ki čaka na poslednji vetrič. Prihod njene zime me je skrbel. Iz skrbi sem jo vsako jutro spraševal o njenem počutju. In vsakič sem dobil enak odgovor. “Danes sem višno lih en pikič boljše”. Takrat mi je odleglo. Spreletel me je občutek sreče. Verjel sem, da bo zimo prehitela pomlad in tako sem verjel vse do poslednjega dne, ko je njen list poletel v vetru.
Alojzija ni obiskovala katere izmed poklicnih šol. Imela je izobrazbo, ki jo je bila pridobila pri nunah v Gorici. To je bilo največ, kar so ji dopuščale težke razmere, v katerih je tedaj živela njena družina.
Šele danes vem, da me je Alojzija z odgovorom, ki mi je vlival srečo, učila modrosti življenja.

Danes z ženo Matejo, ter starši Ivanom in Palmiro skupaj živimo na kmetiji in skušamo kmetovati po tej veri. Otroci Angel, Oskar in Marlon, rastejo z nami. Po njih nosijo imena vina Batič. Morda bodo nekega dne nosila tudi njihov podpis.