Že iz videza vipavskega podeželja popotnik lahko začuti vipavski utrip. Stare hiše imajo po štiristo let. Kamenje je položeno na korce, da bi strehe varovalo pred burjo. Hrastova okna in metrski zidovi so bili zgrajeni v veri, da bodo kljubovali času. 

Tu se trta in človek zdita kot bi bila eno. Skozi znoj in rujno vino okušata drug drugega. Mnogi kmetje še danes obdelujejo vinograde po tradicionalnih vipavskih metodah, ki se težko kosajo z modernimi prijemi. 

Njihov stik z naravo jih osrečuje; novim generacijam ohranja čisto zemljo, vera pa daje up. Še bodo ljudje ljubili trto.